Nov slovenski gorski vodnik z IFMGA licenco
2. 9. 2017

Triglav se prodaja sam od sebe

VečerSlovenija – Franja Žišt: Gorski vodnik Mitja Šorn: … sam od sebe.

Zgodilo se je že, da je pohodnik večer pred vzponom napisal oporoko, pravi Mitja Šorn, ki je na Triglavu tedensko dva- do trikrat, letno do tridesetkrat, skupaj pa je bil okoli 250-krat.

Gorski vodnik pri nas še ni zelo znan poklic. Se vi s tem ukvarjate že dolgo?
“Gorsko vodništvo je pri meni prišlo kot nadaljevanje plezanja in se z njim ukvarjam že devet let. Zadnjih pet let je v Sloveniji dovolj dela, da se da tudi samo s tem preživeti. Več nas je, že okrog 20, ki živimo od tega. Okrog deset nas dela večinoma v Sloveniji, ostali pa v tujini, velika skupina v Franciji, ena v Nemčiji …”

Kdo se odloči, da najame gorskega vodnika?
“Jaz sem se specializiral predvsem za vodenje na Triglav in po tem povprašujejo tujci s celega sveta, večinoma taki, ki nimajo gorniških, hribovskih izkušenj. Za mnoge je to prvi hrib, ki ga obiščejo.”

Specializirani ste za Triglav. Je zanj največ povpraševanja?
“Triglav je gora, ki se prodaja sama od sebe. Če pogledate čisto splošne tuje turistične vodnike o Sloveniji, je Triglav zaradi pomena za Slovence napisan kot nekaj, kar je treba v Sloveniji obiskati. Zaradi tega se zanj odločajo tudi taki ljudje, ki drugače ne hodijo v hribe. Rečejo, da na Triglav bodo pa vseeno šli, ker je naš narodni simbol in povsod piše, da je treba iti nanj.”

Pa je že preveč obljuden?
“Do 15. julija so stvari čisto normalne, ni nobene hude ‘gužve’, po 15. juliju, avgusta in v začetku septembra pa Slovenci pridemo z morja in je gneča lahko res kar velika. Mi se ji izogibamo tako, da hodimo na Triglav med tednom, ampak tudi minuli ponedeljek je samo na Kredarici spalo 300 ljudi. V nedeljo nas je bilo 50, ker je bilo vreme slabo, v ponedeljek pa je bila gneča, ker je bila vremenska napoved lepa. Tudi to, da greš med tednom, ni več garancija, da ne bo ‘gužve’. Je pa definitivno še vedno boljše kot za vikend.”

V ponedeljek ste dosegli rekord, ko ste gorski vodniki na vrh peljali 40 gostov.
“Gorsko vodništvo se je pri nas kot turistični produkt začelo razvijati pred desetimi leti in taka številka je bila takrat nepredstavljiva. Da bi bili v enem dnevu praktično vsi vodniki, ki delamo v Sloveniji, na Triglavu. Zdaj se tudi pri nas dogaja, kar se dogaja v destinacijah z daljšo tradicijo vodništva že dalj časa, da počasi pričenja vodnikov primanjkovati. Imamo sladke skrbi, bolj kot na začetku, ko nas je skrbelo, kje bomo dobili delo.”

Koliko pa stane obisk Triglava z gorskim vodnikom?
“Mi ponujamo dvodnevni izlet za 200 evrov na osebo.”

Lahko na najvišji vrh Slovenije pride čisto vsak?
“Čisto vsakdo ne. Dva faktorja sta. 1950 višinskih metrov je za gor in za dol. S Pokljuke je nekaj manj, je pa zato pot nekoliko daljša. Potrebuješ osnovno kondicijo, da to pot zmoreš v dveh dneh. Druga stvar je strah pred višino, s katerim se srečujemo bolj poredko. Nekdo, ki najame vodnika in ga je strah, večinoma ta strah premaga. Vodniki vodimo ljudi privezane na vrv, imajo samovarovalne komplete, tako da je varnost podvojena, prav tako pa imajo ob sebi nekoga, ki jih poskuša sprostiti, da pozabijo na strah. Se je pa že zgodilo, da kdo zaradi prevelikega strahu ni prišel na vrh, da je pogledal gor in rekel, da ne gre. Zgodilo se mi je že tudi, da je gost en dan pred turo napisal oporoko in jo poslal domov. Naslednji dan pa je videl, da ni bilo tako grozno, čisto lepo je hodil. Zaupanje v vodnika in opremo pomagata proti strahu.”

Večinoma vodite tujce. Kaj pa Slovenci?
“Slovenci gredo na Triglav večinoma sami. Najamejo nas kvečjemu za vzpone po Triglavski severni steni, za slovensko in nemško smer. Ali pa za druge težje dostopne vrhove in grebenska prečenja. Za to se odločijo taki z izkušnjami, ki bi pohodne ture radi nadgradili s plezanjem.”

Po poti na našega očaka vidite marsikaj. A opank, cokel in druge neprimerne opreme menda ne več?
“Stanje se kar precej izboljšuje. Neprimernih sandalov ali podobnega že dolgo nisem zasledil. Tisti, ki pridejo z neobičajno obutvijo, pa nimajo nobenih težav s tem in večinoma vedo, v kaj se podajajo. Lani sem srečal Čehe, ki so prišli na vrh v športnih sandalih in z zelo težkimi nahrbtniki. Potem so si na vrhu napeli še ‘gurtno’ in hodili po njej, na vrhu Triglava, ne da bi bili privezani. So vedeli, kaj počnejo. Bolj je problematično, da precej ljudi še vedno hodi brez čelade. Ta je pomembna tudi za tiste, ki so zelo izkušeni in za vzpon ne potrebujejo samovarovalnega kompleta. Čelada je zaradi velike gneče obvezna, saj vedno obstaja nevarnost, da kdo nad teboj sproži kamen. Brez čelade lahko dobiš hude poškodbe ali umreš, če je kamen malo večji.”

Katere pa so še druge pogoste nesreče?
“V zimskih razmerah dostikrat kak zdrs, na Triglavu pa je treba opozoriti tudi na veliko vremensko nevarnost. Izogibati se moramo nevihtnemu vremenu in možnosti udara strele. Danes, ko je vse pokrito s signalom, se da s pomočjo telefona kar lepo spremljati, kako se premikajo nevihte, in sproti spreminjati svojo odločitev. Triglav bo počakal. Marsikdo pa gre gor, ko je že videti, da nekaj prihaja.”

Vidite v zdajšnjem sistemu pristopa na Triglav kakšne možnosti za izboljšave?
“Te možnosti vedno obstajajo. Ponudba naših koč je denimo čisto super, ni pa na nivoju koč drugje v Alpah, kjer bazirajo na ravni polpenziona. Ob določeni uri je večerja in takrat dobijo pri nas nekoliko bolj zaresno hrano. Če greš enkrat ali dvakrat na leto v hribe in ješ v kočah, je hrana odlična. Jota, ričet, enolončnica, makaroni, kranjska klobasa. Za take, ki to jemo dnevno, pa ni več tako super, vsak dan isto. Veliko domačinov in tudi tujcev se v hribe odpravi za pet ali sedem dni. Gredo od koče do koče in je povsod bolj ali manj enaka ponudba. Eno je torej večja raznolikost hrane. Tudi na poteh bi se dalo kaj narediti, gorski vodniki razmišljamo, da bi pomagali pri tem, še posebej na poti iz Krme, določeni deli so bolj v slabem stanju. Triglava se lotevajo tudi ljudje, ki nimajo nobenih hribovskih izkušenj in je marsikomu že vzpon do planinske koče težak, ker ni navajen hoditi po takem terenu. Izboljšave bi se dale narediti. So pa tu tudi omejitve zaradi Triglavskega narodnega parka. Pri nas se ne moremo iti takih stvari kot pod Grossglocknerjem, kjer so z bagrom kopali pot do koče. Mi smo pri prostovoljnem delu markacistov, stanje je sicer v redu, a bi lahko bilo boljše.”

Franja Žišt

Vecer.si 14.08.2017
Mitja Šorn: “Triglav se prodaja sam od sebe”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja