Prikaz padcev v feratah – film
11. 11. 2017
Izobraževanje ZGVS – TNP in povezane vsebine
18. 11. 2017

Pri vodenju ljudi v gorah uživam

NAŠ STIK 5/2017

Blaž Navršnik – vzdrževalec na daljnovodih, alpinist in poklicni gorski vodnik

Besedilo: Vladimir Habjan; foto: arhiv Blaža Navršnika, Vladimir Habjan

Vzdrževanih del na daljnovodih brez plezanja po stebrih takorekoč ni. Če si plezanja vajen, potem ti je takšno delo verjetno še v večje veselje, saj združiš delo in hobi. Blaž Navršnik je alpinist in poklicni gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA. To pomeni, da lahko svoje goste vodi kamorkoli si zaželijo. Kot sam pravi, v delu vzdrževalca uživa, prav tako pa tudi v gorah, kjer gostom z velikim veseljem odkriva vse njihove lepote.

Blaž je doma iz Ruš pod Pohorjem, a ga je ljubezen prinesla na Gorenjsko, kjer si je ustvaril družino. Osnovno šolo je obiskoval v Rušah, srednjo elektro šolo pa v Mariboru, po poklicu je električar energetik. Enajst let je bil elektro monter v Elektru Maribor, po dveh letih svojega podjetja pa se je zaposlil na Elesu, kjer je od leta 2007. Sprva je delal v Pekrah, zdaj pa v Beričevem, kar mu glede na kraj bivanja – Bled, vsekakor bolj ustreza.


Blaž se je 1992 priključil Alpinističnemu odseku TAM, kjer je še danes. Leta 1996 je dosegel naziv alpinista, 1999 alpinističnega inštruktorja, leta 2012 pa še naziv gorskega vodnika. Bil je na celi vrsti odprav. Leta 1997 je na Shisha Pangmi (8027 m) v Tibetu prišel do višine 7150 m. Leta 1999 na Gyachung Kangu (7952 m) v Tibetu je prišel do višine 6900 m. Leta 2000 v Nepalu na odpravi na Annapurno III (7555 m) je priplezal do višine 7000 m. Leta 2001 je na Škotskem plezal kombinirane smeri. Leta 2003 je bil spet v Himalaji na Manasluju (8163 m) in prišel do višine 7100 m ter smučal do baznega tabora. Leta 2004 je plezal v argentinski Patagoniji na Cerro Tore (3128 m). Leta 2005 je 14. oktobra s soplezalcem Matejem Kladnikom iz AO Kamnik stal na vrhu Daulagiri VII (7246 m) v Nepalu. Leta 2010 je bil v Tibetu na odpravi Gaurishankar (7134 m). Leta 2012 je na Aljaski na Minimonflower v 12-ih urah preplezal prvenstveno smer Ajda v dolžini 800 metrov z oceno M6. Na Mount Hunter sta s soplezalcem v 35-ih urah ponovila smer Monflower Butters v dolžini 1300 metrov težavnosti M7. Leta 2014 je na odpravi na Denali na Aljaski prišel do višine 5700 m.

 


Koliko ti alpinistična znanja in tehnike pomagajo pri delu vzdrževalca?

Brez dvoma zelo pomagajo, višine si navajen, saj stene krepko presegajo višino naših daljnovodnih stebrov. Varovanje v steni temelji na klinih, ki jih sam zabiješ, na stebrih pa imaš fiksno konstrukcijo, ki ti omogoča dobro varovanje. Pogosto si lahko stvari olajšaš z znanji, ki si jih pridobil pri alpinizmu, je pa oprema tu precej težja. Ampak zdaj, ko imamo lestve na stebrih, je vse skupaj še precej lažje, čeprav nekaj stebrov še čaka na lestve.

Od kod imaš veselje do gora?

Doma nismo hodili v hribe, smo pa imeli v osnovni šoli planinsko sekcijo, s katero sem začel obiskovati gore. Potem je prišla orientacija in s tem tekme. Starejši kolegi, ki so nas vodili v »ta prave« gore, so začeli tudi plezati, pa so me povabili zraven. Sicer opreme nisem imel, pa so mi jo starejši prijatelji posodili. Z njimi sem opravil kar nekaj vzponov, nato sem se vpisal v alpinistično šolo.

Kaj ti pomenijo hribi?

Pomenijo mi predvsem prostor, kjer nisem omejen, kjer se gibam, kakor si sam določam, sam si iščem poti. V gorah imam mir, spočijem si dušo. Ko si s prijateljem v navezi, sta dva, tu gre za komunikacijo, ki je drugačna kot v običajnem življenju, saj si drug od drugega odvisen, si moraš zaupati. S soplezalcem se moraš razumeti in tudi imeti fajn. To je najbolj važno – da greš in se imaš fajn. To se najbolj vidi na odpravi, ko si denimo z osmimi ljudmi dva meseca skupaj. Takrat se moraš ujeti, drugače raje ne grem.

V čem je po tvojem čar plezanja?

Gibanje je dobro, izpostavljenost mi je bila vedno všeč. Odvisen si od samega sebe. Ko začneš plezati lažje smeri, te vedno potegne še v težje. Sten je veliko in dobiš veliko želja, nikoli jih ne zmanjka. Ali že preplezane smeri ali pa kaj novega.

Kaj pa strah? Ali borba s samim sabo?

Strah te mora biti. Če te ni, je to čudno. Če imaš dobro varovanje, si bolj varen, drugače pa ne najbolj. Takrat ko plezaš, ne razmišljaš o ničemer, le kje se boš prijel, kam boš stopil, kje boš naredil varovanje, kam boš zabil klin. To je ves fokus. Če imaš probleme, potem nisi za v steno. Loteval sem se le takih smeri, za katere sem vedel, da sem jim dorasel. Če pa kdaj ne bi šlo, si lahko pomagam s tehniko.

Opravil si okoli 2000 vzponov. Kaj šteješ za svoje najboljše vzpone? Kam si najraje zahajal?

Odpravo na Daulagiri VII, pa smeri na Aljaski. V svoji plezalski karieri sem veliko zahajal v Dolomite, Zahodne Alpe in seveda v naše gore. Od pomembnejših smeri v Alpah lahko izpostavim preplezan Walkerjev steber (Grandes Jorrases) in smučanje z vrha Mont Blanca. V Dolomitih sem preplezal eno daljših sten, Mont Agner (1600 m), ter več zahtevnih smeri v južni steni Marmolade, prav tako tudi več smeri v Treh Cinah.

Kako si se našel v vodništvu? To je precej drugačna dejavnost, kot je alpinizem. Koliko ti to odgovarja?

Všeč mi je voditi ljudi po hribih. Že prej sem na odseku pogosto vodil tečajnike plezat in jih veliko naučil ter v tem užival. Zato sem si rekel, zakaj pa ne bi izkušenj iz plezarije izkoristil in šel delat izpit za vodnika. Tako lahko ljudem pokažeš hribe na drug način, ne le, da so samo številke. Da greš na turo in da ti – ko prideš nazaj rečejo – res je bilo lepo. Zdaj mi je super, tega ne bi ves čas delal. Vendar, če postaneš vodnik in od tega živiš, moraš svoje plezanje dati na stranski tir. Ko je sezona, moraš delati, po tem en mesec počivaš in če imaš družino, za vse skupaj zmanjka časa. To je težak kruh.

Kaj največ vodiš?

Največ štiritisočake nad Zermattom: Matterhorn, Breithorn, Castor, Polux, pa Gran Paradiso, Grand Jorasses, Eiger, Jungfrau, pri nas Triglav, slovensko, nemško, bavarsko smer v Triglavu, vzhodno v Štajerski Rinki, Ogrin-Omerza v Ojstrici.

Kot vem, vodiš tudi Japonce. Kako to?

Po naključju. Pred leti sem delal za Cveta Podlogarja, ki živi in dela kot gorski vodnik na Japonskem. Ujela sva se in zdaj že sedem let sodelujeva. Tako stalno vodim Japonce, imam pa tudi svoje goste, ki prihajajo iz Evrope, Slovencev manj! Slovenci so posebni gosti, gorsko vodništvo se večini zdi predrago, a ko enkrat grejo z vodnikom, jim postane malo bolj jasno, kako se stvari odvijajo.

Bi ti lahko vodenje kot služba kdaj tudi presedalo?

Nimam teh problemov, saj to delam le občasno. Če bi vodil za službo, pa sem prepričan, da bi slej ali prej do tega tudi prišlo. Pri vodenju namreč ne čakamo vedno na idealno vreme, sam se odločiš, kdaj boš šel. Gosti imajo veliko željo, a jih moraš znati tudi umiriti. Dobiš občutek, da bi včasih radi šli z glavo skozi zid in tukaj nastopi gorski vodnik. Zavedati se moramo, da je alpinizem nevarna dejavnost in gorski vodniki prevzemamo vso odgovornost pri vodenju svojih gostov!

Zgodi se, da je gostu bolj do rezultata, dosežka, kot pa doživetja. Kakšne izkušnje imaš s tem?

Takih gostov nimam, oziroma jih do zdaj še nisem imel. Tak gost lahko le reče, da je bil na vrhu, a od ture nima kaj dosti. Tudi, če te nekdo ves čas le priganja in vmes gleda na uro, nimaš kaj dosti od tega. Vsak gost ima itak probleme sam s sabo, kako bo kaj splezal. Zdi se mi, da je tu vodništvo malce zašlo. Vsak gost se rad pohvali, da je bil na tem ali onem vrhu, moja naloga pa je, da mu poleg vzpona na vrh obogatim turo še z marsikaterimi drugimi zanimivostmi povezanimi z gorami. So pa gosti različni, eni se ti bolj odprejo, drugi manj. Kompleksno gledano moraš biti poleg vodnika še marsikdaj tudi malo psihologa.

Si imel v gorah kdaj kakšno nesrečo, padec, poškodbo?

Zaenkrat ne. Vedno se dobro pripravim, naštudiram smeri, dostope in sestope. Sem pa doživel hudo snežno nevihto na prvi odpravi v Himalaji, ki nas je ujela na taboru 3 na 7200 metrih. Soplezalke ni bilo in smo jo šli iskat. Kolega jo je po srečnem naključju našel v razpoki. Na srečo je šlo le za prehodno poslabšanje. Hudo je bilo tudi letos poleti na vodeni turi na Triglav, ko nas je v sestopu z Vodni

kovega doma na Pokljuko ujela močna nevihta z dežjem, vetrom, sodro in strelami. Na srečo pot ni vodila po grebenu …

Če bi dal na tehtnico plezalski dosežek ali dobro družbo, kaj bi pretehtalo?

Dobra družba. To mi je zelo pomembno. Plezam le s tistimi, s katerimi se dobro razumem. Važno je, da je fajn tudi soplezalcu, čeprav morda ni sposoben, da bi šel kaj težjega. Čeprav je v današnjih časih vloga številk vedno večja, a zaradi tega lahko gre kaj hudo narobe.

Za mene je najbolj pomembna zgodba, kajti čez čas se boš spomnil preplezane smeri v steni ali osvojenega vrha, a najbolj se boš spominjal celotne zgodbe, ki se je odvila v povezavi z vzponom. Zgodbe se začnejo s pakiranjem nahrbtnika doma in se končajo, ko prideš nazaj domov.

Kako gledajo na odsotnosti v službi? Te podpirajo ali ne?

Do zdaj nisem imel problemov. Na Elesu so mi enkrat dali neplačan dopust, za kaj drugega še nisem zaprosil. Na Elektru Maribor so mi šli zelo na roko, še enkrat jim hvala!

Kje se vidiš v prihodnosti?

Rad bi šel še na kakšno odpravo v Himalajo, npr. na kak sedemtisočak splezat kako smer. Tudi osemtisočak. Mislim, da ima vsak alpinist tiho željo, da bi enkrat stal na osemtisočaku. Je pa tu večni problem s časom, saj greš tja v

saj za mesec in pol. Naslednje leto upam, da grem na vodniško odpravo v Južno Ameriko. Plezal bi še več, a ko imaš enkrat družino, je to težje. Enostavno ti zmanjka časa. Po vseh letih alpinizma mi je še vedno dobro plezat in gore še vedno kličejo, temu klicu se je res težko upreti.

Ali še kdo v družini pleza?

S partnerko sva splezala nekaj zahtevnih smeri v naših gorah, na primer Direktno v Špiku, tudi športno plezava. 16-letni sin je bolj lovec, včasih tudi kaj turno presmučava, devetletna hčera pa je pred kratkim sama od sebe začela plezati, najbolj so ji všeč ferate. Lansko leto smo bili s sodelavci na Triglavu in so bili kar srečni, ko so izvedeli, da gre hči zraven. Ko pa smo začeli hodit, so ugotovili, da z njo ni šale, ko se gre v hrib (smeh).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja